Jožef
Petkovšek je eden najbolj samoniklih slovenskih slikarjev 19. stoletja.
Njegovo delo označujeta žanrska in krajinarska tematika, v
katerih išče ekspresivni izraz, vpadljiva je tudi nedokončanost slik. Na
njegovi najbolj znani sliki Doma je mati upodobljena z nedokončano
roko.
Rodil
se je na Verdu, osnovno šolo obiskoval na Vrhniki in v Idriji, kasneje pa je
tri leta obiskoval ljubljansko realko. Tri leta je nato kot vojak bival v
Bosni. Šolati se je začel pri rojaku
Simonu Ogrinu, ki ga je leta 1882 usmeril v Benetke, od tam pa je še istega
leta odšel na akademijo v Muenchen in nato v Pariz. Leta 1885 se je vrnil v
Muenchen, od tam pa domov, na Vrhniko, kjer se je kasneje poročil z mlado
Marijo Filipesco. Že na poročnem potovanju je doživel prvi napad duševne
bolezni. Odtlej je živel med umobolnico in domom, zapadel je tudi v precejšnje
dolgove, tako da je uvedel delno razprodajo premoženja in dela posestva.
Umetniška
vrednost njegovih slik je bila na razprodaji ocenjena kot nična in mnogo se jih
je porazgubilo. Šele po smrti so ga upoštevali najprej umetniki, zlasti Rihard
Jakopič in Ivan Cankar (črtica Petkovškov obraz), pozneje pa je bil prepoznan
kot predhodnik ekspresionizma in
predvsem kot začetnik eksistencialno občutenega slikarstva, t.i. temnega modernizma. Zaradi svoje usode,
nerazumljenosti v meščanski družbi in celo med domačimi, med katerimi se je
čutil tujca, kot je posebej razvidno iz izrazno zgoščene psihotično tesnobne
slike Doma, je postal mitična kultna figura poznejšega slovenskega slikarstva.