Slovenski jezik pozna kar štiriindvajset izrazov, večino
ljudskega porekla, za pojave v zvezi z zastajajočo vodo. Ljubljanski morost, mah, močvir ali močvirje so bili uveljavljeni izrazi vse do leta 1880, ko je Fran
Levstik prvič uporabil naziv Ljubljansko barje in se s tem, marketinško prav
spretno, za vselej izognil med ljudmi skrajno nepriljubljenemu močvirju.
Živega barja, kjer bi trajno zastajala voda ter bi se v njej
tvorila šota, skorajda ni več. Eden redkih
ostankov v vsej južni Evropi je
visoko barje na Kostanjevici pri Bevkah, imenovano Mali plac, ki meri komaj dva
hektarja. Razglašen je za naravni
rezervat, sicer pa nudi doživljanje edinstvene flore in favne. Tudi na
bližnjem Jurčevem šotišču (naravni spomenik) lahko opazimo nekatere redke
primerke barjanskih rastlin in šote v naravi.