Ljubljanica ima med slovenskimi rekami posebno mesto. Napaja se iz številnih kraških ponikalnih voda v zaledju, zato ji pravijo tudi reka sedmerih imen. Njena pot je dolga in razburljiva. Večkrat ponikne in se spet prikaže na površju, a vedno pod drugim imenom. Najprej se na svojem prvem izviru pod Snežnikom imenuje Trbuhovica, potem Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler pri več izvirih na Vrhniki in v njeni okolici, po dolgi poti po kraškem podzemlju, ne privre na svetlo kot Ljubljanica. Njene izvire delimo na tri večje skupine: Močilnik, Retovje in Bistro. Poleg teh obstaja še večje število izvirov, studencev in pritokov. Močilnik je torej le eden od številnih izvirov, zagotovo pa najbolj znan tako med domačini kot obiskovalci iz drugih krajev.
Retovje je zatrepna dolina, ki se zajeda pod vznožje Ljubljanskega vrha in Raskovca in je nastala s postopnim udiranjem stropa nad nekdanjimi jamami. Tu izvira Velika Ljubljanica, ki se sredi Verda združi z Malo Ljubljanico iz Močilnika. Od sotočja dalje se reka imenuje Ljubljanica. Ob številnih izvirih (Pod skalco, Pod orehom, Malo okence, Veliko okence …) je stalo v 19. stoletju več kot deset žag venecijank.
Posebno mesto med izviri Ljubljanice si zasluži Lintvern, izvir potoka Bele, ki je naravni spomenik in kraška znamenitost. Občasni bruhalnik ali zaganjalka bruha vodo v določenih presledkih, vmes pa izvir delno ali povsem presahne. O njem je že J. V. Valvasor (1689) pisal, da bruha zmajeve mladiče, čeprav je v resnici najbrž šlo za človeške ribice.