Gregor Mesec, po domače »Perčon«, lokalni gostinec, pripoveduje:
… »Opravljali smo običajna opravila okoli hiše, ko smo nenadoma opazili
dolgo kolono vozil, ki se je po prašni cesti počasi pomikala proti naši hiši.
Ko se je kolona vozil malo bolj približala, smo zagledali z zastavicami okrašen
avtomobil in kmalu nam je bilo jasno, da nas je obiskal maršal Tito. Bili smo
čisto iz sebe od presenečenja in obisk cenjenega gosta nas je precej zmedel. Ko
je tovariš Tito prestopil hišni prag, se je veselo nasmehnil, nas pozdravil in
dejal: »Nikar ne bodite presenečeni. Slišali smo, da imate dobro kapljico in
domačo hrano, pa smo prišli na pokušino. « Takoj smo se znebili nadležne treme;
potlej si je tovariš Tito ogledal prostore naše gostilne; prosil je, če bi
lahko s svojim spremstvom dobil prostor nekje zunaj, ker je bilo zelo lepo vreme.
Takoj smo pripravili vse potrebno na dvorišču, s pogledom na prostranstva
umirjene narave.«
»Titu in njegovim
sodelavcem smo postregli s pršutom, domačimi klobasami in salamo, doma spečenim
kruhom in s pristnim teranom. Zelo
zanimivo je bilo tudi, ko smo tovariša Tita in njegove sodelavce pogostili z
domačim kruhom, ki je bil še svež in topel. Titov osebni zdravnik, doktor
Lavrič, me je prišel v kuhinjo prosit za kakšen košček starega kruha, češ da
tovariš predsednik ne sme jesti toplega, ker mu potem nagaja želodec. Res sem
našla nekaj koščkov in jih čez čas postavila pred tovariša Tita, z opravičilom,
da je njegov zdravnik to naročil, on pa me je smeje zavrnil: »Kar njemu ga
dajte, naj ga on poje«. Nakar je vzel v roke pol klobase in kos kruha ter z
užitkom jedel, kot tudi njegovo spremstvo. Bil je izredno prisrčen človek in
dober po duši«, nam je povedala Parčonova mama, ki se ji je dogodek s »toplim
kruhom« še posebno vtisnil v spomin. (Naš časopis, 8, št. 64)