Cerkev sv. Trojice
''Bela kakor nevesta se sveti
na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem
močvirju, do Žalostne gore in do Krima.'' (Ivan Cankar, Aleš iz Razora)
Upoštevajoč
zgodovinske zapise, je bila cerkev vrh Fijolčne
gore, kakor so zaradi številnih vijolic nekoč imenovali vzpetino nad
Vrhniko, postavljena okoli leta 1640. Sodeč po Valvasorjevem zapisu v Slavi
vojvodine Kranjske že leta 1630. Danes ima cerkev, grajena po italijanskih
vzorih, namesto gotskega baročni zvonik, drugače pa je njena zunanjost ostala
nespremenjena.
Prostorna
in svetla cerkvena notranjščina obiskovalca očara. Ob Ogrinovih in Koželjevih freskah, ki krasijo cerkvene stene, so
največje bogastvo oltarji, dva od stranskih (oltarja sv. Štefana in sv. Antona
Padovanskega) sta z izbranimi rezbarijami in slikami med najlepšimi. Tudi
marmorni glavni oltar se po svoji ubrani lepoti kosa s podobnimi drugod po
naših krajih. Škoda le, ker so tudi sem segle roke tatov in odnesle dragoceno
upodobitev Svete Trojice, delo baročnega mojstra Valentina Metzingerja. Cerkev
obkroža zid s trinajstimi kapelicami,
ki jih je nekoč krasil Layerjev križev pot in je bil zgrajen okoli leta 1700. V
18. stoletju je bila cerkev priljubljen cilj mnogih romarjev. Ogled notranjosti
je možen za najavljene skupine.
Legenda
Marsikdo
se ob pogledu na cerkev vpraša, kako to, da so se Vrhničani odločili postaviti
tako veliko in imenitno cerkev na vrh hriba. Legenda pripoveduje o pastirici,
ki je na tem hribu pasla ovce. Nekoč se je zgodilo, da so vse naenkrat izginile
in po dolgem iskanju je celotno čredo našla na vrhu hriba. Ovce so bile zbrane
okoli podobice, na kateri je bila naslikana Sveta Trojica. Videti je bilo,
kakor da molijo pred njo. Naslednji dan se je dogodek ponovil. Takrat je
pastirica podobico vzela in jo nesla k domačemu župniku. Povedala mu je, kako
je dvakrat našla ovce pri isti sličici. Župnik je podobico spravil v svoj
molitvenik. Toda naslednji dan so bile ovce spet na istem kraju. Tam je
pastirica našla tudi podobico, ki jo je prejšnji dan izročila župniku. Vzela jo
je in mu jo nesla. Ta je pogledal v svoj molitvenik, ki pa je bil prazen ...
Nenavadni dogodek so takrat ljudje razumeli kot znamenje, da morajo na mestu,
kjer se je vse skupaj dogajalo, pozidati cerkev v čast Sveti Trojici. Zgodba, o
kateri pripoveduje tudi Cankar, pravi, da je pastirica pomagala pri gradnji.
Nosila je vodo iz Ljubljanice k cerkvi vrh griča. Nekoč se je spotaknila in
tako nesrečno padla, da je umrla. Njeno lobanjo naj bi vzidali za glavnim
oltarjem in kdor prisluhne pri odprtini za oltarjem, bo slišal šumenje vode...