Cerkev sv. Trojice

Upoštevajoč zgodovinske zapise, je bila cerkev vrh Fijolčne gore, kakor so zaradi številnih vijolic nekoč imenovali vzpetino nad Vrhniko, postavljena okoli leta 1640. Sodeč po Valvasorjevem zapisu v Slavi vojvodine Kranjske že leta 1630. Danes ima cerkev, grajena po italijanskih vzorih, namesto gotskega baročni zvonik, drugače pa je njena zunanjost ostala nespremenjena.

Prostorna in svetla cerkvena notranjščina obiskovalca očara. Ob Ogrinovih in Koželjevih freskah, ki krasijo cerkvene stene, so največje bogastvo oltarji, dva od stranskih (oltarja sv. Štefana in sv. Antona Padovanskega) sta z izbranimi rezbarijami in slikami med najlepšimi. Tudi marmorni glavni oltar se po svoji ubrani lepoti kosa s podobnimi drugod po naših krajih. Škoda le, ker so tudi sem segle roke tatov in odnesle dragoceno upodobitev Svete Trojice, delo baročnega mojstra Valentina Metzingerja. Cerkev obkroža zid s trinajstimi kapelicami, ki jih je nekoč krasil Layerjev križev pot in je bil zgrajen okoli leta 1700. V 18. stoletju je bila cerkev priljubljen cilj mnogih romarjev. Ogled notranjosti je možen za najavljene skupine.

Marsikdo se ob pogledu na cerkev vpraša, kako to, da so se Vrhničani odločili postaviti tako veliko in imenitno cerkev na vrh hriba. Legenda pripoveduje o pastirici, ki je na tem hribu pasla ovce. Nekoč se je zgodilo, da so vse naenkrat izginile in po dolgem iskanju je celotno čredo našla na vrhu hriba. Ovce so bile zbrane okoli podobice, na kateri je bila naslikana Sveta Trojica. Videti je bilo, kakor da molijo pred njo. Naslednji dan se je dogodek ponovil. Takrat je pastirica podobico vzela in jo nesla k domačemu župniku. Povedala mu je, kako je dvakrat našla ovce pri isti sličici. Župnik je podobico spravil v svoj molitvenik. Toda naslednji dan so bile ovce spet na istem kraju. Tam je pastirica našla tudi podobico, ki jo je prejšnji dan izročila župniku. Vzela jo je in mu jo nesla. Ta je pogledal v svoj molitvenik, ki pa je bil prazen ... Nenavadni dogodek so takrat ljudje razumeli kot znamenje, da morajo na mestu, kjer se je vse skupaj dogajalo, pozidati cerkev v čast Sveti Trojici. Zgodba, o kateri pripoveduje tudi Cankar, pravi, da je pastirica pomagala pri gradnji. Nosila je vodo iz Ljubljanice k cerkvi vrh griča. Nekoč se je spotaknila in tako nesrečno padla, da je umrla. Njeno lobanjo naj bi vzidali za glavnim oltarjem in kdor prisluhne pri odprtini za oltarjem, bo slišal šumenje vode...