Show menu

Kje zares izvira Ljubljanica?

Zakaj je Ljubljanica reka sedmerih imen? In kaj imajo z vsem tem zmajevi mladiči…?

Ljubljanica ima med slovenskimi rekami posebno mesto. Napaja se iz številnih kraških ponikalnih voda v zaledju, zato ji pravijo tudi reka sedmerih imen. Njena pot je dolga in razburljiva. Večkrat ponikne in se spet prikaže na površju, a vedno pod drugim imenom. Najprej se na svojem prvem izviru pod Snežnikom imenuje Trbuhovica, potem Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler pri več izvirih na Vrhniki in v njeni okolici, po dolgi poti po kraškem podzemlju, ne privre na svetlo kot Ljubljanica. Njene izvire delimo na tri večje skupine: Močilnik, Retovje in Bistro. Poleg teh obstaja še večje število izvirov, studencev in pritokov. Močilnik je torej le eden od številnih izvirov, zagotovo pa najbolj znan tako med domačini kot obiskovalci iz drugih krajev.

Močilnik

V Močilniku, izraziti zatrepni dolini, se v Malo Ljubljanico stekajo izviri Velikega in Malega Močilnika. Nedaleč od gostinskega lokala pod visokimi prepadnimi stenami (40 m), imenovanimi tudi Hudičeve skale, vre na dan Veliki Močilnik. Po legendi naj bi se tu končala plovba grških junakov - Jazona in Argonavtov po Ljubljanici. Tu so ladjo razstavili in jo na ramenih prenesli proti Jadranskemu morju. Vrhnika se Argonavtov spomni vsako leto v času festivala Argonavtski dnevi.

Medtem ko je Močilnik eden izmed najbolj poznanih izvirov Ljubljanice, le malo ljudi ve za Furlanove toplice v Mirkah, ki se nahajajo v njegovi bližini. Termalni izvir ima stalno temperaturo vode 23 °C.

Retovje

Retovje je zatrepna dolina, ki se zajeda pod vznožje Ljubljanskega vrha in Raskovca in je nastala s postopnim udiranjem stropa nad nekdanjimi jamami. Tu izvira Velika Ljubljanica, ki se sredi Verda združi z Malo Ljubljanico iz Močilnika. Od sotočja dalje se reka imenuje Ljubljanica. Ob številnih izvirih (Pod skalco, Pod orehom, Malo okence, Veliko okence …) je stalo v 19. stoletju več kot deset žag venecijank.

Bistra

Izviri v Bistri se nahajajo neposredno ob vznožju strme in tektonsko zasnovane kraške rebri na sredini poti med Vrhniko in Borovnico. Tvorijo tri povirne krake, ki se združijo v strugo Bistre po približno 400 m. Takšna razporeditev tokov je imela varovalni pomen pri zasnovi bistriškega samostana. Podzemno se ti izviri napajajo z vodami s Cerkniškega polja, del voda pa priteče iz Rakovega Škocjana in Planinskega polja. Izviri Ljubljanice so nasploh zelo vodnati, saj so nekdaj gnali stroje samostana in gradu Bistra, uravnavali pa so jih z zapornicami ob mlinih in žagah v Verdu in Bistri.

Lintvern

Posebno mesto med izviri Ljubljanice si zasluži Lintvern, izvir potoka Bele, ki je naravni spomenik in kraška znamenitost. Občasni bruhalnik ali zaganjalka bruha vodo v določenih presledkih, vmes pa izvir delno ali povsem presahne. O njem je že J. V. Valvasor (1689) pisal, da bruha zmajeve mladiče, čeprav je v resnici najbrž šlo za človeške ribice.